Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus je bolezen, ki je posledica absolutnega ali relativnega pomanjkanja inzulina v organizmu, ki ga proizvajajo beta celice v trebušni slinavki.

Soočeni ste z mačko, ki je zbolela za diabetesom. Ali bo potrebovala inzulin vse življenje? Odgovor na vprašanje je lahko pritrdilen (to pomeni dvakrat dnevno aplikacijo inzulina do konca življenja) ali nikalen; odvisen pa je predvsem od kakovosti glikemične kontrole in časa, v katerem jo dosežemo. Povedano drugače: pomembno je, da je raven glukoze (krvnega sladkorja) čim večji del dneva v normalnih, fizioloških okvirjih in da to stanje dosežemo čim prej.
Osnovni namen pri zdravljenju diabetesa je doseči stanje remisije bolezni, to je stanje evglikemije brez potrebe po terapiji z inzulinom.

V Sloveniji in Evropi najpogosteje uporabljena oblika inzulina za zdravljenje diabetesa pri mačkah je prašičji lente inzulin, s katerim v idealnih pogojih dosežemo stanje remisije pri okrog 30 odstotkih mačk. S prihodom novih humanih sintetičnih analogov inzulina s podaljšanim delovanjem, kot sta glargine in detemir, pa lahko tudi pri mačkah pričakujemo remisije pri več kot 80 odstotkih.

Seveda pa bolj agresivna terapija diabetesa zahteva tudi nekaj več previdnosti in aktivnega sodelovanja skrbnika mačke: http://bit.ly/PSpvMU

Zaradi visoke stopnje remisije je večja nevarnost za pojav hipoglikemije. Redno spremljanje ravni glukoze v krvi doma je obvezno. O načinih merjenja koncentracije glukoze v krvi na domu si lahko preberete na spodnji povezavi: http://bit.ly/PSped1

Menim, da se je kljub nekoliko bolj zahtevnemu zdravljenju vredno potruditi, saj kot vsi vemo je razlika med zdraviti in ozdraviti bistvena, kar še posebej velja za diabetične mačke.